s. Metka Kos

Nikoli nisem marala teka pri športni vzgoji, tako da maraton zagotovo ni zame. Če eni radi tečejo, drugi raje hodimo. Je pa res, da gre predvsem za to kako tečeš in kako hodiš. Ali tečeš kakor Pavel, ki je zapisal: »Tako tecite, da jo boste dosegli« (1Kor 9,24), nagrado namreč. Ali tako hodite v veri v času preizkušnje, da vam Gospod lahko pove: »Tvoja vera te je rešila«. Kakorkoli obračam, hoja v veri je milost, ki sem jo prejela pri krstu in v moči njegove Besede sem se celo opogumila za svojevrsten maraton, namreč Svetopisemski maraton. Letos smo tekli skozi vrstice Božje besede vse od stvarjenja naprej v Prvi Mojzesovi knjigi pa do nebeškega Jeruzalema v knjigi Razodetja v prilagojenih razmerah. Sedem dni smo brali Sveto pismo iz vseh koncev Slovenije, mladi in odrasli, otroci in starejši. Tehnika nam je namreč omogočila, da smo se uro za uro zbirali k branju in poslušanju Božje besede kar iz naših domov. Ko smo namreč z ekipo prostovoljcev v jeseni prejšnjega leta razpravljali kako organizirati branje zaradi epidemije, smo najprej prisluhnili Svetemu Duhu kaj nam želi povedati. Tako smo se odločili, da bi branje ves čas potekalo po Zoomu. Če bi takrat vedela kakšen tehničen zalogaj bo to za nas, bi verjetno bila prva v ekipi proti takšni odločitvi. A hvala Bogu, da običajno človek ne ve kaj ga čaka, zato pač tvega. Tako sem se vrgla v to neznano področje tehnike, ki mi ni prav nič pri srcu.

Ko sedaj gledam nazaj, kaj je Gospod storil v teh dneh neprekinjenega branja Svetega pisma od začetka do konca, se ne morem načuditi obilju njegove milosti. Gospod vedno najde poti do človeškega srca, tudi če se mi včasih zdi, da so ovire prevelike. Prevzelo me je, koliko družin se je prijavilo na branje, brali so otroci s starši, dedki in vnuki, profesorji z dijaki, prijatelji, redovniki, duhovniki, celo žene ambasadorjev iz Rima, skratka Božja beseda je presegla vse meje, medtem ko sami doživljamo neprijetnost zunanjih omejitev zaradi koronskih ukrepov. Ljubezen je iznajdljiva, to je lepota Božjega delovanja. Najbolj pa so me razveselile novice, da je Božja beseda segla tudi tja, kamor trenutno nimamo vstopa. Tako so mini maratone organizirali v nekaj bolnišnicah in domovih za ostarele. Morda se sprašujete kje utegnejo bolniški duhovniki ob preobilici dela organizirati še branje Božje besede. Tako pa so v večini primerov pobudo prevzeli laiki kristjani, ki so zaposleni v teh ustanovah. Morda pa nas ta čas korone usposablja, da postajamo misijonarji ne le v varnem okolju svoje župnije temveč tudi na delovnem mestu. Kaj namreč ljudje v teh dneh stiske drugega potrebujejo kot besede upanja in tolažbe?

Zato vas vabim, da najdete moč za pričevanje, kaj vse je Gospod storil za vas v teh težkih časih in sploh v vašem življenju, v bolj pogostem prebiranju Božje besede. Vsem pa, ki radi tečete, vam na srce polagam Pavlove besede: »Dober boj se izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2Tim 4,7). Očitno je peščica gorečih kristjanov dovolj, če je Pavlu z nekaj sodelavci uspelo evangelizirat ves tedanji poganski svet.